Rudi Poljanšek: spomenik človeku, ki je igral s srcem

Tam, pred Kulturnim domom v Srednji vasi, bo kmalu stal kip Rudija Poljanška (postavitev obeležja bo v nedeljo, 17. maja, ob 16. uri). Ne samo harmonikarja. Ne samo vodje Ansambla bratov Poljanšek. Predvsem človeka, ki je znal iz ljudske duše narediti glasbo.

Ko danes domačini in prijatelji govorijo o Rudiju, ne govorijo le o festivalih, nagradah in uspešnicah. Govorijo o prijatelju, šaljivcu, umetniku, človeku mehke besede in velikih melodij.

Rudi Poljanšek se je rodil 13. januarja 1953 v številni družini v Srednji vasi. Oče Rudolf je bil krojač, mama Ivanka pa srce domačije, v kateri je odraščalo osem otrok. Njegov brat Danilo Poljanšek se še danes spominja prve harmonike. »Oče je nekoč dobil majhno češko harmoniko v zameno za izdelano obleko. Midva z Rudijem sva jo toliko časa trgala drug drugemu iz rok, da je postala skoraj neuporabna. Oče jo je potem vrgel kar v peč,« pripoveduje z nasmehom. Toda ogenj ni mogel uničiti tistega, kar je v bratih že gorelo. »Nisva se zanimala za nobeno drugo delo, samo za harmoniko. Veliko smo poslušali Ansambel Lojzeta Slaka, s to glasbo smo bili skoraj zasvojeni,« pove Danilo. V hiši Poljanškovih je bila glasba način življenja. Danilo, Rudi in Miro, najmlajši brat Silvo je igral orgle, doma je stal harmonij, petje pa je spremljalo njihov vsakdan. Iz tega sveta je zrasel tudi Ansambel bratov Poljanšek.

 

Njihovi začetki segajo v leto 1971. Najprej so igrali Slakove, Avsenikove in Bardorferjeve skladbe, nato pa je Rudi začel ustvarjati svoje melodije. Bil je gonilna sila ansambla – harmonikar, avtor, aranžer in duša skupine.

 

Priznani kamniški kulturnik Tone Ftičar vidi Rudijevo glasbo kot nadaljevanje stare ljudske tradicije Tuhinjske doline. »Rodove Poljanškovih prednikov so spremljale številne vrednote podeželske starožitnosti. Pri tem ni manjkalo večglasnega petja, godčevske spremljave in navdiha za izvirne ljudske plese. Iz te dediščine je zrasel prepoznavni melos Ansambla bratov Poljanšek,« pravi.

Rudi je ostajal zvest ljudskosti. »Čeprav se z glasbo ni ukvarjal poklicno, ji je bil od otroštva predan z vsem srcem. Od zadržanih začetkov do visoke uveljavitve je ohranjal svoj blagi, razumevajoči in navdihujoči značaj,« doda Ftičar.

Njegove skladbe niso nastajale za modne smernice ali lestvice poslušanosti. Nastajale so iz občutka. Franci Smrekar iz Društva pesnikov slovenske glasbe pravi, da je imel Rudi poseben odnos do besedila. »Ko je začutil besedilo, je skladbo čudovito uglasbil. Ustvarjal je z dušo in srcem. Bil je pristni godec, navdih je črpal iz ljudskosti. Fantje so imeli božansko lepe glasove z božansko glasbo,« pripoveduje.

Prvič ga je slišal na Ptujskem festivalu. »Takrat sem slišal skladbo Najmlajši in ansambel je dobil dve nagradi – strokovne komisije in občinstva. To je bil trenutek, ko sem navezal stik z Rudijem.« Pesem »Najmlajši« je postala prelomnica. Danilo se spominja skoraj neverjetnega nadaljevanja: »V nedeljo je skladba zmagala, v torek smo že snemali videospot na Velenjskem jezeru, in to brez studijskih posnetkov.« Od takrat dalje so Poljanški postali eno najbolj priljubljenih imen slovenske narodnozabavne glasbe.

Bernard Miklavc, pisec narodnozabavnih pesmi, s katerim je Rudi veliko sodeloval, je ob tem dejal: »Težko je najti besede o človeku, ki je dal slovenski narodno zabavni glasbi nešteto lepih pesmi. Rudi Poljanšek je bil človek z velikim srcem in prav za vsakega človeka je našel lepo in preprosto besedo. Bil je izjemen avtor in ta njegova preprostost je rodila veliko lepih in nikoli pozabljenih pesmi. Za večno bo zapisan v naših srcih.«

 

Župan Matej Slapar danes o Rudiju govori s spoštovanjem, ki presega lokalne okvirje. »Rudi Poljanšek je bil izreden človek. Bil je izreden Kamničan. Bil je eden večjih Slovencev, ki jih je dala slovenska domovina ob bok Slavku Avseniku, Slaku in drugim slovenskim glasbenim legendam,« pravi.

Po njegovih besedah je imel Rudi redko sposobnost povezovanja. »Povsod, kjer se je pojavil, je navduševal, povezoval in združeval ljudi. Nikomur ni želel slabega. Vse do smrti je navduševal – in to zmore malo ljudi.« Prav ta človeška toplina se ponavlja v vseh spominih.

Jernej Nejc Štrajhar, Rudijev dolgoletni prijatelj, ga opisuje kot človeka, ki nikoli ni znal biti slabe volje. »Kamorkoli sva šla, je bil vesel. Vedno je bil pobudnik za veselje,« pripoveduje. Spominja se skupnih šolskih dni, ko sta obiskovala poklicno šofersko šolo. »Rudi je med predavanji pogosto zaspal, jaz pa sem ga moral zbujati. A zanimivo – predmet elektrika je naredil s petico, jaz pa s trojko.«

Takšnih zgodb je nešteto. Danilo se spominja, kako je Rudi na veselicah oponašal Vilija Resnika, plesal balet na porokah v ženskih hulahop nogavicah in zabaval občinstvo do solz. »Bil je umetniška duša. Veseljak. Vedno najbolj navdušen nad novimi skladbami,« pravi brat.

Tudi Tone Ftičar poudarja, da so mnoga znanstva z Rudijem hitro postala prijateljstva. »Nemogoče je zajeti, kje vse je bil Rudi dejaven, priljubljen in navdihujoč. Bil je človek, ki ga poleg najbližjih zelo pogrešamo tudi prijatelji in sodelavci.«

Ansambel bratov Poljanšek je z leti postal sinonim za pristno domačo glasbo. Rudi je ustvaril več kot trideset velikih uspešnic za ansambel in še mnogo drugih skladb za različne zasedbe. Podpisal se je pod melodije, kot so Harmonika, Godec, Najmlajši, Oba sva Abrahama, Kje si, očka moja in številne druge. Njegova glasba je zaznamovala veselice, poroke, gasilske veselice in družinska praznovanja po vsej Sloveniji.

»Veliko ljudi je hodilo na njihove veselice, kjerkoli so igrali,« pripoveduje Štrajhar. Poljanški so zmagovali na festivalih, osvajali Lojtrco domačih in pustili pečat na Ptujskem festivalu, Vurberku in v Števerjanu. 

A kljub uspehu je Rudi ostajal človek domače zemlje. Vzporedno z glasbo je slikal. Bil je ljubiteljski slikar, človek podob in občutkov. Zato bo ob odprtju njegovega kipa na ogled tudi razstava njegovih slik, harmonike, narodne noše in prenovljena dvorana kulturnega doma Srednja vas.

 

Ideja o spomeniku se je rodila med ljudmi, ki so čutili, da Rudijeva zgodba ne sme ostati samo v pesmih. Pobudo je dal menedžer ansambla Krimski lisjaki Matija Rogelj, nato pa jo je prevzelo Društvo pesnikov slovenske glasbe. »Pisali smo županu Mateju Slaparju, ki to glasbo obožuje, in z veseljem nam je prisluhnil,« pripoveduje Franci Smrekar.

Pomembno vlogo pri uresničitvi ideje je imel Jernej Nejc Štrajhar. »Čutil sem dolžnost, da se Rudiju na nek način zahvalimo,« pravi. Ko je na Občini Kamnik videl razstavo kiparja Alojza Burje, je vedel, kdo mora ustvariti Rudijev kip. »Predstavljal sem si železno stojalo in frajtonarico. Burja pa je rekel: 'če bomo to delali, bomo naredili orng',« se nasmehne.

Kipar Alojz Burja se je dela lotil z neverjetno predanostjo. »Začel sem pri Rudijevih škornjih. Glava je bila velik izziv. Iz siporeksa sem izklesal podobo, jo prelil z mavcem, da sem dobil negativ, potem pa na obraz zvaril železne ploščice, da sem dobil pravi Rudijev obraz,« pripoveduje.

Štiri mesece je vsak dan intenzivno ustvarjal. »Porabil sem šestdeset brusnih plošč, petinštirideset kilogramov varilne žice, dve jeklenki CO2 in dve vedri železnih opilkov. Kakšna dva kilograma pa še na pljučih,« se pošali. Kip je visok 1,68 metra in težak 140 kilogramov. V njem ni le železo. V njem je zgodba.

 

Po smrti žene Jožice leta 2010 ga je življenje še posebej preizkušalo. Toda tudi tedaj ni nehal ustvarjati, a bolezen je bila na koncu močnejša. 

Jernej Štrajhar se spominja ene zadnjih pesmi. »Za mojo spominsko sobo, posvečeno Lojzetu Slaku in Fantom s Praprotna, sem ga prosil, če napiše melodijo. Takoj je bil za. Mesec ali dva pred smrtjo me je poklical in rekel, da ima pesem pripravljeno. Žal izdelka nisem dobil, ker je Rudi prehitro umrl. A pesem sem vendarle slišal.«

Maja 2024 je Rudijeva življenjska pot ugasnila. A v Tuhinjski dolini se zdi, da ni zares odšel. Njegove melodije še vedno živijo med ljudmi. Njegov sin Sandi nadaljuje glasbeno tradicijo, vnuk Urh stopa po dedkovih stopinjah, Ansambel bratov Poljanšek in Poljanški pa ohranjajo melos, ki je nastal med hribi, njivami in ljudmi odprtega srca.

»Zakladnica Poljanškove glasbe je ogromna,« pravi župan Matej Slapar. »Verjamem, da bo dobra narodnozabavna slovenska glasba v naših koncih preživela tudi zaradi Rudija Poljanška in Ansambla bratov Poljanšek.«

Ko bo kip stal pred kulturnim domom v Srednji vasi, ne bo gledal le proti cesti. Gledal bo proti ljudem. Tistim, ki so ob njegovih vižah plesali. Tistim, ki so ob njih jokali. In tistim, ki bodo njegove pesmi šele odkrivali.

Kajti nekatere melodije nikoli ne utihnejo. Samo preselijo se v spomin. In tam ostanejo. Skupaj za vedno.